Zgodovina Camere obscure
Večina optičnih in kemičnih principov, ki so osnova fotografije, je bila znana že dolgo pred letom 1826, ko je nastal prvi znani fotografski posnetek. Prvi takšen postopek je (bil) camera obscura, ki so ga začeli bolj množično uporabljati v renesansi.
- Prvi to vrsto naprave omenja kitajski filozof Mo-Ti (5. st. pr.n.št.), ki je uradno zabeležil vzpostavitev slike oblikovane z žarki svetlobe skozi odprtino ter jo poimenoval "locked treasure room" – zakladnica.
- Aristotel (384-322 pr.n.št.) je že v svojem času razumel optična načela camere obscure, saj se je zavedal, da je tovrstna projekcija možna. Po njegovem mnenju že sama narava poskrbi za takšen pojav (svetloba skozi listje na drevesu na zemlji projicira sliko).
- V 10.st. je arabski učenjak Alhazen opisal, kako se lahko opazuje sončni mrk, v temnem prostoru z okroglo odprtino v zunanji steni.
- Leta 1490 je Leonardo Da Vinci zapisal dva jasna opisa o cameri obscuri, kjer prvi opisuje prve camere obscure kot velike prostore, ki so se uporabljali za opazovanje pomračenja sonca, kar je leta 1544 ilustriral nizozemski znanstvenik, Reinerus Gemma-Frisius.
- V 16. stoletju je k izboljšanju kakovosti slike pripomogel dodatek konveksne leče v odprtino in kasneje dodajanje ogledala za odražanje slike v pravilni obliki, in v narobe obrnjeni.
- Izraz "CAMERA OBSCURA" je prvi uporabil nemški astronom Johannes Kepler v začetku 17. stoletja, ki je v svojem delovanju uporabljal “majhen črni šotor” za geodetske storitve v Zgornji Avstriji.
- Pravi razvoj CAMERE OBSCURE se začne v v 17. in 18. stoletju, ko se je camera obscura zmanjšala od velikosti sobe do dimenzije prenosne škatle, ki so jo uporabljali mnogi umetniki (Guardi, Canaletto, Vermeer) kot risalni pripomoček, predvsem za pokrajine in vedute, torej za natančno obvladovanje perspektive.
